Pravljični družinski vrt na samotni gozdni jasi - Miha Jarm, Moj Vrt Obilja
18.6 هزار بار بازدید -
6 ماه پیش
-
Postani vrtnar s pomočjo Spletnega
Postani vrtnar s pomočjo Spletnega tečaja Sonaravna vzgoja Zelenjave: https://vrtobilja.si/zelenjava-tecaj
Zdravo, sem Miha. Nahajamo se v Laškem, na levem bregu reke Savinje, obdani z gozdom na gozdni jasi. Tukaj vrtnarimo na družinskem vrtu za potrebe naše družine. Obdelujemo 130 kvadratov, primarno vrtnarimo zato, da družini lahko ponudim najboljšo kvaliteto zelenjave.
Vse skupaj se je začelo s tem, da sva z ženo dobila prvo hčerko. Ko smo začeli uvajati gosto hrano, sva se začela spraševati o kvaliteti in o izvoru te hrane. Ker smo pa bili še takrat študentska družina, smo imeli v Ljubljani, v Rožni dolini je bil skupnostni študentski vrt, kjer sva se prvič srečala dejansko z vrtom.
Žena iz bloka, jaz iz hiše, ampak noben nobenih izkušenj z vrtom. In s selitvijo na to posestvo, leta 2019 sva takoj začela z vzpostavitvijo vrta, ker se nama je zdela to primarna stvar, da začneva. In sva že takoj začela z vrtom brez prekopavanja in smo od tam naprej samo še gradila in kompostirala.
Beseda samooskrba, ki se nama je zdela zelo zanimiva, sva ugotovili, da v bistvu lahko govoriva o samooskrbi z zelenjavo. Vse drugo je še veliko več dela.
In ko sva začela tukaj vzpostavljati, seveda pridejo sorodniki, sosedje, so naju vsi gledali, kaj midva delava, pa so bili razni komentarji: ''Če nič ne pošpricaš, nič ne bo rastlo. Tukaj ne bo nič rastlo. Brez veze to delat.'' Ampak midva sva vseeno mela neko svojo ''špuro'' in se trudila naprej delat.
Kar se mi zdi fajn je to, da ko sva začela z vrtnarjenjem, nisva imela nekega predznanja in bila omejena kako je treba z vrtom delat, ampak sva v bistvu že takoj štartala v vrt brez prekopavanja in pomembnost, da ne orješ oziroma štihaš, dodajanje komposta in to.
In skozi čas se je pokazalo, da pa nama vrt uspeva. In sosedje ali kdorkoli, prijatelji pridejo k nama in naju sprašujejo po informacijah.
Vrt imava v naklonu. To nama vseeno predstavlja nekaj izzivov pri pri močnem deževju. Sama tla, kjer je lapor in ilovica. To pa pomeni, da je pozimi blatna drsalnica, poleti, ko pa sonce izsuši, je pa trd beton. Je bilo kar nekaj izzivov v prvih letih, da smo zemljo, kjer raste zelenjava, spravili v neko primerno obliko, da lahko kaj zraste, sploh.
Tukaj smo takoj začela v bistvu s pridelavo svojega lastnega komposta. Zelo veliko komposta, dajanja na grede, polaganje komposta po vrhu gred. Obenem sem pa kasneje začel uporabljat široke vile za prezračevanje, s čimer v bistvu še pospešim, da ta organska snov, ki je v kompostu, se še hitreje pomeša z ilovico in na ta način je prišlo, da imamo recimo zgornjih 5 - 10 cm zemlje takšne, ki ne razpoka poleti in pozimi ni blatna drsalnica.
Začne se seveda, da kličeš staro mamo. ''Kako to, kako in kdaj daš česen v zemljo? "Solata se že zdaj seje, ne?'' To bila, se pravi, osnovna vprašanja, ki smo jih dost hitro prerastli in so vprašanja postala bolj zahtevna in od tod tudi potreba po bolj točnih odgovorih.
Tako da skozi čas sem nekako si zbral en vir informacij od koder črpam. Definitivno so to vse sosede in stare mame, kjer smo začeli. Potem pa smo šli naprej. Na internetu je pa Charles Dowding, Robi in Tjaša z Vrta Obilja, Aljaž Plankl.
Poskušamo živet rek ''Zdrav duh v zdravem telesu.'' Skrbeti s hrano za zdravo telo in z delom za zdravega duha. Nepogrešljivo orodje je desna roka. Kadar ta ne zmore, mi pomaga tudi leva roka. Tudi pomaga mi seveda žena in sin. Drugače pa probamo...mogoče je tista začetna vizija, kako boš vse dal zemljo, pa bo vse raslo, pa bo vse super fajn.
Po sezoni, dveh vidiš, da je treba v bistvu si z marsičem pomagat. Zdaj za razen plevel imamo nihajno motiko pa ori. To oboje uporabljam. Potem pa nepogrešljive so seveda protiinsektne mreže, ki ščitijo pred metulji. Tukaj sploh, ker želim ohranjati cvetoč travnik. To pomeni, da je to raj za metulje in imalo metuljev nešteto. Tko da brez mrež tukaj ne gre.
Definitivno sem pa zelo vesel, da sem letos uspel namakalni sistem vzpostaviti, ko zvečer, ko rabim zalivati, odprem pipico in ne nosim več zalivalke. Tako da to je mogoče še en tak zelo velik prihranek časa in energije.
Definitivno pa vidim, da je imeti lep, bujen, cvetoči vrt velik izziv in ni to nobena šala, tko da vsa čast vsem vrtnarjem in vrtnarkam, ki jim uspe kljub vsem izzivom, točam, sušam in vsem, imet in se trudit za vrt.
Največ zadovoljstva mi pa da občutek, ko se cela družina usede za mizo, pa je po možnosti polna miza, veliko hrane. In ko pogledaš vso to hrana, in si tako: ''Samo olje in sol ni moja, vse drugo smo sami predelali.''
To mi pa res da eno zadovoljstvo. Se mi že malo oči zasolzijo. Res neko tako zadoščenje dobim ob tem, ko vidiš ves trud.
Naročite se na nove epizode:
vrtobilja
Sledite nama:
Instagram: Instagram: vrtobilja
Facebook: Facebook: vrtobilja.si
Vrtnarski portal: https://vrtobilja.si
Spletna trgovina: https://trgovina.vrtobilja.si
#mojvrtobilja #samooskrba #družinskivrt
Zdravo, sem Miha. Nahajamo se v Laškem, na levem bregu reke Savinje, obdani z gozdom na gozdni jasi. Tukaj vrtnarimo na družinskem vrtu za potrebe naše družine. Obdelujemo 130 kvadratov, primarno vrtnarimo zato, da družini lahko ponudim najboljšo kvaliteto zelenjave.
Vse skupaj se je začelo s tem, da sva z ženo dobila prvo hčerko. Ko smo začeli uvajati gosto hrano, sva se začela spraševati o kvaliteti in o izvoru te hrane. Ker smo pa bili še takrat študentska družina, smo imeli v Ljubljani, v Rožni dolini je bil skupnostni študentski vrt, kjer sva se prvič srečala dejansko z vrtom.
Žena iz bloka, jaz iz hiše, ampak noben nobenih izkušenj z vrtom. In s selitvijo na to posestvo, leta 2019 sva takoj začela z vzpostavitvijo vrta, ker se nama je zdela to primarna stvar, da začneva. In sva že takoj začela z vrtom brez prekopavanja in smo od tam naprej samo še gradila in kompostirala.
Beseda samooskrba, ki se nama je zdela zelo zanimiva, sva ugotovili, da v bistvu lahko govoriva o samooskrbi z zelenjavo. Vse drugo je še veliko več dela.
In ko sva začela tukaj vzpostavljati, seveda pridejo sorodniki, sosedje, so naju vsi gledali, kaj midva delava, pa so bili razni komentarji: ''Če nič ne pošpricaš, nič ne bo rastlo. Tukaj ne bo nič rastlo. Brez veze to delat.'' Ampak midva sva vseeno mela neko svojo ''špuro'' in se trudila naprej delat.
Kar se mi zdi fajn je to, da ko sva začela z vrtnarjenjem, nisva imela nekega predznanja in bila omejena kako je treba z vrtom delat, ampak sva v bistvu že takoj štartala v vrt brez prekopavanja in pomembnost, da ne orješ oziroma štihaš, dodajanje komposta in to.
In skozi čas se je pokazalo, da pa nama vrt uspeva. In sosedje ali kdorkoli, prijatelji pridejo k nama in naju sprašujejo po informacijah.
Vrt imava v naklonu. To nama vseeno predstavlja nekaj izzivov pri pri močnem deževju. Sama tla, kjer je lapor in ilovica. To pa pomeni, da je pozimi blatna drsalnica, poleti, ko pa sonce izsuši, je pa trd beton. Je bilo kar nekaj izzivov v prvih letih, da smo zemljo, kjer raste zelenjava, spravili v neko primerno obliko, da lahko kaj zraste, sploh.
Tukaj smo takoj začela v bistvu s pridelavo svojega lastnega komposta. Zelo veliko komposta, dajanja na grede, polaganje komposta po vrhu gred. Obenem sem pa kasneje začel uporabljat široke vile za prezračevanje, s čimer v bistvu še pospešim, da ta organska snov, ki je v kompostu, se še hitreje pomeša z ilovico in na ta način je prišlo, da imamo recimo zgornjih 5 - 10 cm zemlje takšne, ki ne razpoka poleti in pozimi ni blatna drsalnica.
Začne se seveda, da kličeš staro mamo. ''Kako to, kako in kdaj daš česen v zemljo? "Solata se že zdaj seje, ne?'' To bila, se pravi, osnovna vprašanja, ki smo jih dost hitro prerastli in so vprašanja postala bolj zahtevna in od tod tudi potreba po bolj točnih odgovorih.
Tako da skozi čas sem nekako si zbral en vir informacij od koder črpam. Definitivno so to vse sosede in stare mame, kjer smo začeli. Potem pa smo šli naprej. Na internetu je pa Charles Dowding, Robi in Tjaša z Vrta Obilja, Aljaž Plankl.
Poskušamo živet rek ''Zdrav duh v zdravem telesu.'' Skrbeti s hrano za zdravo telo in z delom za zdravega duha. Nepogrešljivo orodje je desna roka. Kadar ta ne zmore, mi pomaga tudi leva roka. Tudi pomaga mi seveda žena in sin. Drugače pa probamo...mogoče je tista začetna vizija, kako boš vse dal zemljo, pa bo vse raslo, pa bo vse super fajn.
Po sezoni, dveh vidiš, da je treba v bistvu si z marsičem pomagat. Zdaj za razen plevel imamo nihajno motiko pa ori. To oboje uporabljam. Potem pa nepogrešljive so seveda protiinsektne mreže, ki ščitijo pred metulji. Tukaj sploh, ker želim ohranjati cvetoč travnik. To pomeni, da je to raj za metulje in imalo metuljev nešteto. Tko da brez mrež tukaj ne gre.
Definitivno sem pa zelo vesel, da sem letos uspel namakalni sistem vzpostaviti, ko zvečer, ko rabim zalivati, odprem pipico in ne nosim več zalivalke. Tako da to je mogoče še en tak zelo velik prihranek časa in energije.
Definitivno pa vidim, da je imeti lep, bujen, cvetoči vrt velik izziv in ni to nobena šala, tko da vsa čast vsem vrtnarjem in vrtnarkam, ki jim uspe kljub vsem izzivom, točam, sušam in vsem, imet in se trudit za vrt.
Največ zadovoljstva mi pa da občutek, ko se cela družina usede za mizo, pa je po možnosti polna miza, veliko hrane. In ko pogledaš vso to hrana, in si tako: ''Samo olje in sol ni moja, vse drugo smo sami predelali.''
To mi pa res da eno zadovoljstvo. Se mi že malo oči zasolzijo. Res neko tako zadoščenje dobim ob tem, ko vidiš ves trud.
Naročite se na nove epizode:
vrtobilja
Sledite nama:
Instagram: Instagram: vrtobilja
Facebook: Facebook: vrtobilja.si
Vrtnarski portal: https://vrtobilja.si
Spletna trgovina: https://trgovina.vrtobilja.si
#mojvrtobilja #samooskrba #družinskivrt
6 ماه پیش
در تاریخ 1402/12/03 منتشر شده
است.
18,693
بـار بازدید شده